This text is a variation on a text from
Slovenščina za Slovake by Jasna Honzak-Jahič.
Danes je petek, moj prosti dan, in vreme je zelo lepo. Nisem bil v službi, bil sem pa v mestu.
Včeraj je bil četrtek. Včeraj sem bil v službi ves dan, deset dolgih ur. Delam kot voznik in vozim mestne avtobuse. Vsak mesec delam petnajst dni in imam petnajst prostih dni. Vedno delam pet dni, potem pa imam pet dni prosto. Tokrat sem delal v nedeljo, ponedeljek, torek, sredo in četrtek, prosto pa imam danes in še štiri dni. Imel bom torej prosto še v soboto, nedeljo, ponedeljek in torek.
Danes sem dolgo spal, kar do devetih. Kadar imam prosto, zelo rad zjutraj dolgo spim. Ampak kadar delam, grem včasih v službo že ob štirih ali petih zjutraj. Potem pridem domov že ob treh ali štirih popoldne. Včasih pa grem v službo popoldne in takrat pridem domov šele po polnoči. Vendar imam danes prosto.
Vstal sem ob devetih, zajtrkoval in ob pol enajstih odšel v mesto. Šel sem na Prešernov trg. Na Prešernovem trgu sem srečal Majo.
Maja: – Živjo, Brane! Zelo me veseli, da te vidim? Kako si?
Brane: – Živjo, Maja. V redu sem. Kaj pa ti? Dolgo te nisem videl.
Maja: – Tudi dobro. Pred enim tednom sem se vrnila iz Švedske. Kaj pa ti delaš?
Brane: – Danes imam prosto, pa sem šel na sprehod. A greva na kavo?
Maja: – Ja, zelo rada. Bila sem na tečaju švedščine, zdaj pa imam prosto do dveh. Ob dveh imam nemščino.
Brane: – Kam pa greva?
Maja: – Lahko v Zlato ladjico. Tam imajo dobro kavo in še blizu fakultete je.
Šla sva torej v kavarno. Ker je bilo danes zelo vroče, sva sedla zunaj na vrtu ob Ljubljanici.
Natakarica: – Dober dan. Želite, prosim?
Maja: – Kavo bi.
N: – S smetano?
Maja: – Ne, brez smetane, prosim.
Brane: – Jaz bom pa kavo s smetano. Rad imam kavo s smetano. In še kos torte mi dajte, prosim! Imate še kaj razen tort?
N: – Ja, seveda. Sladoled, sadno solato s stepeno smetano, palačinke z orehi in čokoladnim prelivom in pa jabolčni zavitek.
Brane: – Potice nimate?
N: – Ne, danes je nimamo.
Brane: – Kaj boš izbrala, Maja?
Maja: – Sladoleda ne maram. Jabolčni zavitek bom.
Brane: – Jaz pa kos čokoladne torte. Lahko kadim?
N: – Seveda. Takoj prinesem pepelnik.
Maja je moja zelo dobra prijateljica, ampak nisva se videla že pet ali šest mesecev, ker je bila Maja na Švedskem. Študira nemščino in švedščino na filozofski fakulteti, en semester pa je bila na univerzi v Uppsali. Tam je študirala samo švedščino in zdaj govori švedsko že veliko bolje kot prej. V Ljubljani ima tečaj švedščine samo enkrat na teden, ob petkih zjutraj od osmih do pol enajstih. Na Švedskem pa je ves čas govorila švedsko, vsak dan pa je imela tudi različne lekcije in vaje. Zelo je zadovoljna s svojim bivanjem v Uppsali.
Brane: – O čem premišljuješ, Maja?
Maja: – O tem, kaj delajo moji prijatelji v Uppsali.
Brane: – Imaš kakšne fotografije?
Maja: – Imam.
Brane: – Lahko pogledam?
Maja: – Seveda lahko. To je moja najboljša prijateljica na Švedskem. Ime ji je Katarina. Stara je triindvajset let. Študira za medicinsko sestro. Zelo rada ima šport, ampak ne mara nogometa. Skupaj sva vsak teden ob sredah igrali tenis, ob ponedeljkih pa hodili na bazen plavat.
Brane: – Kdo je pa to?
Maja: – To je Stefan. Doma je iz Stockholma. Po poklicu je inženir. Star je devetindvajset let. Zelo rad ima hokej.
Brane: – In fant poleg njega?
Maja: – To je njegov brat. Ime mu je Rikard. Ima štiriindvajset let in je študent arhitekture. Rad potuje in fotografira. Igra nogomet. Zelo velik je. Skoraj dva metra ima.
Brane: – Je Uppsala daleč od Stockholma?
Maja: – Ne, samo devetdeset kilometrov. Tja sem hodila najmanj enkrat na teden.
Brane: – Zakaj pa tako pogosto?
Maja: – No, zato ker... tam živi Stefan, in... oj, ura je že pol dveh. Moram iti. Zelo me veseli, da sva se srečala. Prihodnji teden greva lahko skupaj na kosilo. Kdaj imaš čas?
Brane: – Do torka imam prosto, od srede pa delam. Ampak v sredo delam popoldne in zvečer, od treh do enih. Lahko pa greva na kosilo v ponedeljek, torek ali sredo. Kdaj pa imaš ti čas?
Maja: – Zame bi bilo najboljše v sredo.
Brane: – Dobro, v sredo torej. Upam, da mi potem poveš še kaj o tistem Stefanu. Pa srečno!
Maja: – Srečno! Se vidiva v sredo!
Bila sva torej v kavarni. Pila sva kavo, jedla torto in se pogovarjala kar celi dve uri. Maja je zdaj drugačna, kot je bila včasih. Zdaj ima kratke lase in nosi kontaktne leče. Na sebi je imela eleganten kostim, včasih pa je nosila samo kavbojke. Prihodnjič jo bom vprašal, ali je zaljubljena v Stefana.
