Včeraj ni bil lep dan. Sonce ni sijalo, bilo je oblačno in hladno. Sedela sem v sobi in poslušala radio. Ob sedmih sem večerjala. Potem sem malo gledala televizijo. Na televiziji je bil neki star jugoslovanski film, ki mi ni bil všeč, zato sem rajši malo brala. Brala sem nov roman mladega slovenskega avtorja Andreja Novaka. Knjiga mi ni bila zelo všeč, ampak je zelo popularna. Vsi jo berejo in govorijo o njej, torej sem hotela izvedeti, kakšna je. Brala sem dobri dve uri in prebrala sem petdeset strani. Ne vem, ali bom prebrala celo knjigo. Danes nimam časa in ne bom nič brala, ampak morda bom še jutri malo brala. Če bo knjiga tedaj bolj zanimiva, jo bom prebrala do konca. Če ne bo bolj zanimiva, pa ne bom več brala.
Danes je lep dan. Sonce sije, jaz pa sedim v kuhinji in zajtrkujem. Ura je pol osmih. Jem kruh z maslom, sirom, šunko in paradižnikom, pijem pa kavo z mlekom. Ob pol devetih bom šla v službo. Delala bom od devetih do šestih. Ob pol sedmih bom šla v kino s svojim novim fantom. Šla bova gledat nov slovenski film. Zelo rada hodim v kino. Po filmu bova šla v kavarno na kavo in tortico. V kavarno bosta prišla tudi moj brat in njegova nova punca. Nje še ne poznam, ampak brat mi je veliko pripovedoval o njej. Imenuje se Sandra, stara pa je dvaindvajset let. Doma je iz Nove Gorice, študira pa v Ljubljani.
